Novembrski Dolomiti

S spodbudo vodstva se tudi jaz pridružujem pisanju novega članka.

Ker nas je letošnji konec oktobra presenetil s toplim in suhim vremenom, se je že misel, da bi kratke novembrske praznike preživel doma, zdela grešna. Čeprav »odprave« in njihova organizacija še ne potekajo povsem gladko, po težavah z uskladitvijo terminov in izbiro lokacije, z Maticem na dan odhoda le skleneva dogovor.

Četrtkova predavanja izkoristim za premlevanje različnih destinacij. Odločam se med Paklenico, ki je bila zaradi glasov o neizmerni prenatrpanosti le stranska ideja, ter Arcom, ki se je meni takrat zdela kot najbolj logična izbira za zadostitev plezalnih potreb. Med opcijami se je tik pred odhodom znašla še Moiazza. Ideja, ki mi je sprva delovala nekoliko ne najboljša, glede na letni čas in temperature v Dolomitih, kar bi lahko predstavljalo oviro za kakšno težjo uživaško plezarijo. Tako se še rahlo neodločena, okoli pete ure peljeva iz faksov in hitro premlevava odločitve. Da ne bi vse skupaj padlo v vodo, se tako odločiva za Moiazzo.

Prvi dan tik pod steno.

Jaz sem si za pot sposodil kombi, ki je rešil vprašanje nočitev. Hitro sva skočila po nekaj opreme k Jerneju, ki nama je prijazno posodil nekaj »frendov« in vodniček za območje Moiazze, ter odhitela še v trgovino po zaloge. Tam sem si ponovno dokazal, da si ne znam nakupit živil za tri dni, tako da ne bi bil lačen. Iz trgovine odidem z le nekaj oreščki, jabolki in nekaj čokoladic. Pripravljena sva se pozno ponoči odpeljala proti prelazu Duran, kjer se čez kakšnih 6ur parkirava ob robu ceste. V trdi temi si urediva tabor in okoli druge ure zjutraj zaspiva.

Colatoio Bonetti (TD, VI)

Prvi dan si, zaradi poznega prihoda in želje, da si ogledava dostop in stene, izbereva nekaj lažjega. Odločiva se za smer, ki so nama jo močno priporočili »pod pretvezo«, da gre za zelo lepo smer v kateri se le »obešaš po šalcah«, kar se meni z izjemo detajla ni zdelo res, vendar bi k temu lahko botrovalo tudi to, da že nekaj časa nisem plezal alpskih smeri in sem se v prvih raztežajih le nekoliko rabil navaditi. Tako sva kljub togemu gibanju v prvi polovici smeri z njo relativno hitro opravila, brez kakršnih koli zapletov, orientacija je enostavna saj smer pretežno poteka le naravnost po črnem »strajfengu«, ki se razteza čez steno Pala delle Masenade. Po smeri je sledil še sestop, ki je potekal čez zahtevnejšo ferato, ob kateri se vprašaš, kdo je dobil idejo čez takšne »prehode« potegniti ferato. Brez zapletov sva se vrnila na prelaz, kjer sva si pripravila “kraljevsko” kosilo – makarone z Bolognese omako in tuno. Ob sončnem zahodu se je temperatura hitro spustila, zato sva se kmalu umaknila v kombi.

Settimina (ED, VIII)

Preden pa lahko mirno zaspiva, se dogovoriva še za smer za naslednji dan. Tokrat z veliko količino samozavesti predlagam smer Settimina, v steni Scalet delle Masenade. Šlo je za smer težavnosti ED VIII ,vendar se mi zaradi zapisov o nekaj svedrovcih v detajlnih gibih, ni zdela preveč »divja« ideja.

Tako naslednji dan okoli 7.30 odrineva do pod stene tam se pripraviva in prvi raztežaj po žrebu pristane na Matica. Šlo je za šestico, ki je obema dala misliti o izvedljivosti podviga češ: »Če je šestica takšna kakšne so potem sedmice in detajl osmice«. Tako tiho nadaljujeva in se hitro znajdeva na večji travnati polici sredi stene. Po nekaj požirkih pijače se zaveva, da sva pod detajlom. Tu sva se morala odločiti, ali nadaljujeva, ali po polici prečiva v nekaj lažjega. Takrat izraziva nekaj dvomov, vendar se kljub strahospoštovanju takšne ocene odločiva nadaljevati. Detajl kot prvi dobi Matic in z njim opravi prosto, spusti mi zanko štrika, da nahrbtnik čez detajl povlečeva in tako ga kmalu tudi sam prosto preplezam. Do vrha naju tako loči še nekaj raztežajev, od tega dve sedmici, ki pa jih pod pritiskom, da bo vzpon opravljen prosto, z veliko mero zbranosti in adrenalina tudi preplezava. Nato sledi hiter sestop v dolino, kjer si pripraviva specialiteto makaronov in se predava utrujenosti. Za zadnji dan se odločiva za nekaj lahkega v bližnji steni Torre Jolanda, takoj nad prelazom. Smer Super Soro D+ V. V prijetnem tempu se povzpneva na vrh in nato hitro sestopiva v dolino. Po pospravljanju opreme in kombija, se pod vtisi preteklih dni odpraviva proti domu.

Moiazza me je pozitivno presenetila s svojo divjo lepoto in stenami z občutkom odmaknjenosti. Čeprav sem bil sprva skeptičen, se je plezanje v Dolomitih izkazalo za pravo odločitev.

Preplezane smeri (vse plezala Gašper Rožič in Matic Primožič):