Kot se spodobi, prijetno s koristnim in obnemelem uživanju ob divjih razgledih, nam je letošnji reformacijski praznik postregel z bogatimi podaljški indijanskega poletja, ter šel na roke z vremenom. Že tradicionalna “reformacijska tura”, nas je tokrat vodila preko JV grebena na Srebrnjak, preko grebena Ribežnev, do Trentskega Pelca.
Zgodnji jutranji odhod, ter vratolomna vožnja preko prelaza Vršič vse do Spodnje Trente, kjer smo vsak po svoje kritizirali in obenem reševali svet od A do Ž, je bil čas vožnje relevantnega pomena. Na mestu kjer smo zapustili naše vozila, porabimo nekaj manevrskih minut s pripravami, tako nekateri prihranimo pri uporabi čelnih svetilk. Izhodišče in povratek nam je bil isti, mimo oznake za Berebico. Gremo po stari vojaški mulatjeri, s pogovornim tempomatom hitro pridemo do opevanega 19. ovinka, za katerim se, malo nižje, še vedno nahaja vir vode. Misli so nam uhajali na kolesa, ki so ostala doma, kako bi jih lahko dobro izkoristili za dostop, še posebej pa za sestop.
Nadaljujemo do 24. ovinka. Od tam naprej se je naša pot v neznano šele dobro pričela. Malo sem in tja po gozdnatih površinah, pokritih pretežno z jesenskim listjem. Hitro so gozdnata pobočja nadomestila strma in pretežno travnata pobočja, naprej smo nekaj časa prečili, nato pa smo se pogumno, direktno navzgor, lotili strmih travnatih pobočji, vse do vrha Srebrnjaka.
Na vrhu pavze več kot za polovico sendviča in dva požirka vode ni bilo, a tudi manjši sunki vetra so nas potihoma prisilili, da smo pot hitro nadaljevali. Iz Srebrnjaka smo se spustili do manjšega pozelenelega in poraščenega sedla, nato pa malo gor, malo dol, malo levo, malo desno, po skalnatih tvorbah in poraščenih delih, kateri so vidno uhojeni in nekako prehodno urejeni. Preko nekaj tehnično zahtevnih delov grebena in tiste opevane široke police na severni strani grebena, na kateri smo si, za kratek čas le privoščili oddih od sonca, smo dosegli vrh Trentarskega Pelca.
Sledila je še druga runda odmora, nekateri na preostanek sendviča še iz prejšnjega vrha, nekateri pa v globok razmislek. Razgled okoli nas je bil fenomenalen, človeška radovednost po poznavanju gorovja okoli nas, nam ni pustila, da bi nemo opazovali celoten 360 stopinjski azimutski sistem okoli nas. Sestopimo v smeri pristopa, kjer se na vrh pride iz Starega Utra, po mešanem terenu trav in lažjih skalnih odsekov, do manjše lovkse koče, katera ni samevala v teh prelepih južnih pobočjih v soški dolini. Vmes naletimo na mesto lažjega poplezavanja navzdol, nekje največ III. stopnje težavnosti. V pomoč so nam bile markacije v obliki možicev.
Za sestop iz Starega Utra smo izkoristili staro lovsko pot, katero smo odkrili s pomočjo raznih digitalnih pripomočkov. Ugotovili smo, da nam prihrani nekaj dolžine in ovinkov, saj ta pot pride do 19. ovinka. Med sestopanjem v tržiškem pogovornem tempu, mi težave nekajkrat povzročajo vezalke, nakar izgubim skupino. Zaidem še v strm gozd z listnato podlago, na kateri nima smisla ihteti. Ob ponovitvi orientacije, skupaj s pomočjo digitalne karte, ulovim neko strugo v bližini, po kateri pridem naposled do mulatjere. Misleč, da prispem v dolino med zadnjimi, me začuda preseneti, da tam še ni bilo nikogar.
Turo zaključimo ob reki Soči. Temperaturo vode smo preverili. Nekateri do gležnjev, nekateri malo več.
P.S. Super je bilo, še kdaj, hvala za udeležbo!