Tale Seba pa ima želje, priznam da sva ta slap že ene 2x prestavila, tokrat pa nama je uspelo.
19.3. Via Italia, Dolina Mrzle vode in temačna vasica Riofreddo, parkirava vozilo in se odločava, vzeti smučke ali ne. Ja nič, itak sva bla brihtna in šla brez.
Krasen dostop do slapu, dobrih 6 km, slabih 600 vm, dve urci na počasi. Vsaj shojeno je bilo.
Ko stojiva pod slapom, se nama zdi tako mogočen, veličasten, glomazen.
Prvi raztežaj ponuja krasno, pokončno plezanje, ne preveč zahtevno, pa vendar, ker je prvi raztežaj, gre meni vedno počasi. Je pa tudi dolg polnih 60 metrov, prava poslastica za ogrevanje vseh mišic telesa, tudi tistih, za katere nisi bil ziher, da so tam, samo jezik počiva 🙂
Drugi raztežaj, ponovno polnih 60 m, meni nekaj najlepšega, kar sem plezala, ne pretežko, pa vendar pokonci
in že stojiva pod detajlom smeri, sveča, na daleč zgleda, kot da čez njo vodijo gobaste stopnice, no pa temu ni tako, se kar nadelava, Seba, ker je slabša možnost varovanja, fant res šrauba v spodnjem delu na pol metra, ziher je ziher, samo kaj, ko moram jaz to ven pobirat J no, navil me je, zborila sem se čez. Sva se nekako strinjala, da bi ta del v teh razmerah lahko ocenila s 5+.
Naslednjih 60 m mi v spodnjem delu ni preveč všeč, bilo je edinih nekaj metrov, kjer se delajo krožniki, dobro, da sva sama v slapu. Ker se je kar krušilo, sploh pod mojimi rokami, nežna punca 🙂
Sledi edinih 60 lahkih metrov v slapu in že stojiva pod zadnjim raztežajem. Možnost iti z leve, z desne ali pa direktno. No, midva želiva čimprej skozi, zato izbereva direktno, 40 m ne popusti, verjetno bi tudi ta del lahko ocenila s V in še nekaj lažjih metrov do težko pričakovanega štanta. Bravo Seba, svaka čast, kakor sem rekla, meni je pobralo moči že pospravljanje vijakov na pas, kaj šele, da bi mogla šraubat.
Zadovoljna se pripraviva na spuste po vrvi, kar je teklo hitro in tekoče in kaj kmalu stojiva pod smerjo.
Ajde, pičiva do bivaka in tam prespiva, sej sva blizu. Ja, blizu sva bila, dokler nisva začela hodit in se nama je vdiralo do riti. Priznam, da sem norela, kot še nikoli, res sem se spraševala, kaj mi je tega treba, meni je bilo težko, sploh s to bolečino, ki jo moj križ deli z mano. Sebi, hvala ti, ker si na svoj ruzak dal še mojo vrv in nesel skoraj vso opremo. Pomojem si se bal za svoje življenje, ko si gledal tečno babo. 😀 In ja, po dveh urah gaženja (važno, da sva imela smučke v avtu) prispeva do bivaka, kjer polna razočaranja vidiva, da so notri 4 nemci, ki so zasedli vse 4 postelje, nama pa vljudno ponudili tla pod mizo. Miza pa je bila seveda polna alkohola in hrane, kar je za naju pomenilo, da ne bova nič spala, ker bodo imeli dolgo noč. Usedeva se pred bivak, popijeva čaj, nakar Seba predlaga, če greva proti avtu. Ja, lahko si predstavljate kako vre v meni, ura je bila 21 zvečer, utrujena sem, on pa je imel res željo priti do bivaka, tudi če sva se komaj premikala; kaj naj rečem, medalja za pogum, da me je upal vprašati, če greva domov hehe. Če sem iskrena, sem si tudi sama čimprej želela proč od tam. Sledili sta dve urci sestopa do avta, ponovno gaženje in dolga cesta proti avtu.
V Erjavčevi koči so naju ob polnoči prijazno sprejeli in naju nahranili. Hvala za vse!
Spisala sva krasno zgodbo, očitno je takole, bolj si utrujen, lepša je zgodba <3
Plezala sva:
Seba Hamberger, AO Rašica
Barbara Medved, AO Tržič
