“Seven” 13. – 14. 7. 2021 oz. Zahodna triglavska stena – Stopnice v nebo

Naslov ki to ni, a vremena Kranjcem se bodo razjasnila na koncu zgodbe.

Obstaja vrhunski istoimenski psiho-triler iz leta 1995, z odlično igralsko zasedbo, sama zgodba je tudi glede na ocene kritikov res postavljena visoko na vidno mesto. Na koncu pa…moč čustev je močna. In kaj ima filmska zgodba z mojo? V resnici precej skupnega, seveda verjetno večina asociira na “sedmico” ki v Alp. svetu pomeni neko resno spoštovano ocenjeno smer. Če so slednje mojstrovine Frančkove ali Kozjekove, je stvar še toliko bolj jasna poznavalcem.

Skratka, moji spomini sežejo že v leto 2018, ko sva imela s pokojnim Slavcem, govora kaj bi plezala v Triglavski steni. Ideje so bile, Helba, Ashenbrennerheva v Travniku in Stopnice v nebo. Na koncu sva se odločila za Ashota. Za same “stopnice” v zahodni steni Triglava, nekako ni bilo slišnosti, Slavc ji ni znal reči ne, ampak tako diskretno je kdaj znal kar malo preskočiti pogovor. Danes ga razumem in to zelo dobro. Zatem so prišli izpiti za alpinista in vse skupaj je malo zamrlo, ampak ogenj vedno tli v alpinističnem duhu, tako da je samo vprašanje časa kdaj zopet izbruhne strast želja. Izbruh se je pojavil v letošnjem letu, ko sva s soplezalko govorila o tem in onem, in da bi midva res lahko zoper kaj dobrega naredila, no v končni fazi doživela v skalnem svetu, hmm. Doživela sva pa… Anjo poznam, vem kako funkcionira, poleg tega je izredna alpinistka v vseh pogledih in ji prav nič ne manjka do vrhunskosti. Med pogovorom ji omenim “stopnice”, pa mi reče, veš že s pokojno Majo sva se o tem pogovarjali. No, tu je že toliko ene simbolike prisotne, da enostavno to morava midva iti.

Pa je prišel plan na prejšnjo nedeljo, sam malo gledam vreme ki ni bilo prepričljivo, Anja je imela neke obveznosti dan prej, tako da bi prišla v dolino Vrat ločeno, poleg tega bi moral izredno zgodaj vstati. Na koncu sva se odločila da ni tistega pravega filinga za vse skupaj in raje prestaviva, in to za dva dni. Za torek je bila vremenska slika dokaj stabilna, pa sva rekla, greva, dosti komplikacij in vsega ostalega pogovornega balasta.

V Dolino vrat prideva ob 6h zjutraj. Ključ od avta dan pod gumo, to je majhen kamenček v mozaiku, a še kako uporaben za primer izgube opreme ali ločenosti soplezalca med drugim, scenarijev je še veliko. Hitro odrineva proti smeri za kar rabiva 1h. En nahrbtnik pustiva v bližini markirane poti da naju kasneje ne bo motilo. Razporediva opremo, slednje sva imela res dovolj. Pred vztopom naju čaka krajna zev, globine ok 5m. S kladivom narediva stopnice, ter iz notranje strani v razkoraku prideva do smeri, kjer se naveževa, žrebava, in soplezalka prične z delom, ob navalu navdušenja si pozabiva seči v roke, kar ima mogoče neki pomen. Skratka, prvi cug Pavletove ocene, spodnje šestice v odlični skali. Sidrišče viseče, in drugi cug, zgornje šestice na mojem meniju, sam 1x, 2x probam, v tretje pridem čezenj, v pogovoru izvem da je verjetno tisti del najtežji, saj imajo tudi vrhunski alpinisti tam precej časa za razmislek o smiselnosti početja. Skratka napredujeva počasi a zanesljivo, zabijeva kak klin, predvsem jaz, ter uporabljava frende do velikosti ena. Zatem pride mokra zajeda, ki mi ne povzroča preveč težav, le stojišče za varovanje je bilo miniaturno ter na slabih varovalih povezanih med seboj s hobotnico. Tudi to je šlo, Anjo čaka cug sedem minus, ki pa glede na spodnji drugi cug niti ni težek, no lahek tudi ne, da ne zavajam. Greva dalje, jaz, ona, in ura je že 16h popoldne, ko sva malo zašla v smeri, mogoče par metrov, a ravno takrat se zlije dž, oba mokra. Anja ujame linijo smeri, se spusti par metrov nižje in gre dalje ter zleze del zgornje petice. Jaz razmišljam in vprašam kako je zgoraj in dobim odgovor: “ja plezat bo treba”. Hmm res mi ni všeč, saj je skala mokra, dejansko teče slap po steni, mene čaka prečka in spust par metrov v pravo linijo. Takrat prvič pomislim, težko bo, pasti ne smem, ali bi klical na 112. No ja, plezam v skrajni previdnosti, in vmes mi je zaradi prehoda mrzle fronte, malo otrpnila roka. No vmes se skala posuši in pridem na sidrišče. Misel na številko 112 je šla v pozabo, nadaljujem v cugu šestice. In gladko a previdno splezam ter naredim štant v lažjem svetu. Takrat je sama smer dejansko popustila, prej niti v celem delu niti za par metrov. Kolegica pride do mene, vedela sva, iz ta hudega sva ven. Čaka naju lažje poplezavanje ocene tri. Pa greva kar “Štajerca potegnit”, vmes zabijeva še en klin, in gasa, ura je bila osem zvečer. V daljavi se vidi miks oblakov ki govorijo svoj jezik besa. Midva greva v razdalji ok 30m, jaz tisti hip še pojem eno ploščico ter 15dkg suhega sadja ter popijem malo vode. Joj kakšen pomen je to imelo. Med hojo navijam odvečno vrv okoli telesa, in… v trenutku se mi spodvali skala teže okoli 30kg, zdrsem približno 1m na polico oz. ravni del, skala pa na gleženj in še ena podobne velikosti. Huh zapeče kot vrag, pa si rečem, huh jebenti, saj bo saj bo, boli od udarca, čez par sekund bo boljše, ne dam se, saj bo in grem dalje. Probam stopiti na nogo, pa zapeče kot hudič in takoj zateče. Takoj mi je bilo jasno, da to ni samo udarec, temveč je lahko zlomljeno in imam potrgane vezi, saj mi je ob padcu gleženj skočil iz sklepa. Zavpijem in povem, da ne morem naprej, in kličem na 112. Ura je bila 20:15. Na drugi strani znan glas, poznam ga, sokrajan. Povem, v zahodni steni Triglava, v smeri, Stopnice v nebo, sem si poškodoval gleženj. Pa mi reče David a si ti, ja jaz sem Boris, ura 20:17. Vpraša, si sam? Ne. Ostani na zvezi.

Vmes zaradi slabega signala pošljem sporočilo našemu načelniku Jerneju, ki mi svetuje, da pokličem Brusa, op. Janeza Primožiča. Vmes govoriva z Borisom, ki mi je zaradi slabega signala težko lociral pozicijo, ampak je ob mojem premiku, tudi to uspelo. Tisti hip tudi Anja že pride do mene nazaj dol. Vmes se slišiva z Janezom, ki pravi, se slišiva kasneje. No potem sem v zvezi z GRS Mojstrana, ki mi povejo, da klasično reševanje zaradi oddaljenosti, težavnosti terena, in izredno slabe vremenske napovedi ne bo izvedljivo. Zatem me pokliče Janez nazaj, ter pravi da helikopterska služba dela do 20h zvečer in da je napel vse sile a žal bo treba bivakirati, pomoč pa bo prišla ob 5h zjutraj. Vmes se zopet slišiva preko privat telefona z Borisom. Midva z Anjo najdeva eno zasilno streho, majhnih dimenzij. Zabijeva kline, se vpneva v pas. Vrv dava pod rit za malček udobja in predvsem zaradi izolacije. Spijem še malo vode, ter fruktoznega sirupa oz sadne kaše. Na noge dam nahrbtnik za boljšo izolacijo in ga prav tako pripnem s kompletom na pas. Med tem ura kaže proti 10h zvečer. Začenja izredno močno grmeti, pihati veter, ter ulivati dž kot iz škafa. Z Borisom sva zmenjena da se slišiva zjutraj ok 5h. Janez mi je pred tem omenil, težko noč boš imel, in upajmo da prehod fronte ne bo preveč izrazit. Ura kaže 11h zvečer, meni kaj dosti ni do pogovora, začne me tresti od podhladitve, noga zateka in boli, da slučajno ne bi bilo preveč idilično, poskrbijo krči, v rokah, nogah in obeh straneh trebuha, ki se pojavljajo izmenično skozi celo noč. Poleg tega naju je oba začela zaradi neugodne lege, predvsem sklonjene glave, boleti vrat in hrbet, možnosti za spremembo položaja telesa ni bilo.

Vmes je grmelo, pihalo ter deževalo, poleg tega je kapljalo iz vseh skalnih por. Nekako sredi noči rečem Anji, a veš da je super ker pada dž. Pa veš zakaj, sedaj je mraz a ko se fronta spremeni bo pihal severni veter in to bo zjutraj zagotovo, bo mraza še precej več. Kaj to pomeni na višini krepko na 2000m se ve, če kdo ne, tudi nič hudega. Sam pri sebi sem vedel da mi telesna temperatura pada in da bo kmalu padla na kritično mejo kjer bo najprej nastala težava s srčno aritmijo, od takrat gredo stvari hitro v drugo precej bolj resno stanje. Vmes razmišljam, štejem sekunde in predvsem časovne enote do ene sekunde, ter migam kolikor pač lahko, tresem se neprestano, brez krčov ne gre, premočen sem do kosti. Čas teče drugače, čeprav isto vsepovsod, ampak tu je prisotno drugačno dojemanje časovne enote. Ura se približuje peti zjutraj. Jaz zelo premažen, noga negibljiva. Dež preneha in se razjasni, sam pri sebi točno vem da pomoči ne bo točno ob 5h, ampak o tem nisem govoril s soplezalko, ki ji prav tako ni bilo lahko. Slišiva se z Borisom, povem mu, čeprav čisto mirno in različno, kot nekje doma v varnem zavetju, da imam kar resno krizo in dolgo ne bo šlo več. Vpraša me, o čem razmišlam, pa mu odgovorim da v bistvu o ničemer, no v resnici je bila številka “seven” prisotna skozi noč. Napeto stanje s katerim nisem hotel obremenjevati soplezalke, kakor tudi sebe ne, vsi ti dejavniki močno oslabijo telo in so nepotrebni v taki situaciji. Omenil mi je, da se dela na tem da pride pomoč, a v njegovem glasu ni bilo zaznati odločnosti. To se začuti, razumljivo je, da je tako reševanje odvisno od mnogih dejavnikov. Vmes je moje počutje šlo še na slabše, kličem Brusa in poklepetava, omenim mu, da pri meni prihaja obdobje ko se bodo stvari spremenile. Tisti hip je bilo v dolini Vrat, brez kančka megke, ura 5:30, pokličem Borisa in mu povem, da je tu brez megle, sedaj bi se dalo izvesti reševanje, a mi omeni da je na Brniku gosta megla, in zato helikopter ne more vzleteti. No, ravno tisti hip se je v dolini Vrat, spustila gosta megla, in ravno to me je zaskrbelo, na glas nisem povedal, vedel sem, če pride do klasičnega reševanja, bo to trajalo celo dopoldne, če ne dan. To bi bilo v mojem primeru glede na stanje, lahko usodno.

Prav tisti hip dobim sporočilo, zaslišal boš zvok helikopterja. Bilo je spodbudo a nikakor veselo stanje, vedel sem da reševanje ne bo mogoče zaradi goste megle. Zvok je res bil kmalu slišen v dolini, zaokroži 1x, 2x, 3x, 4x, okoli bližnjih gora. Anji rečem, on sedaj preletava, in bo to meglo probal razbiti. Bojazen je bila globoko v meni da bo enkrat samo odletel, in v resnici je zelo malo manjkalo od tega stanja. In tisti trenutek, se nebo odpre, kot stopnice v višave, in na koncu posveti sočna svetloba. Opazi naju, jaz pod vplivom čustev, verjetno mi zmaga na olimpijskih igrah ne bi povzročila takih emocij.
Zaokroži še enkrat, in se zatem počasi približa. Reševalec letalec se spusti do naju, spustiti sva se morala še par metrov nižje da je bilo mesto reševanja izvedljivo. Pobereva opremo, jaz si popravim pas, in ga zategnem, reševalec me vpne v vponko in dvigne, kjer Dr. Tomazin, izmeri temperaturo, ki je 33 stopinj Celzija, ter prične z ogrevanjem, skupaj odletimo proti bolnišnici Jesenice.

Ko pogledam nazaj, lahko rečem samo eno, kaj bil lahko naredil boljše in kaj sem se naučil iz tega. Bom rekel, veliko. Te sposobnosti nimam, da bi besedami opisal, ne znam. Eno je “internetno znanje”, branje teorij, zapisov, blogov, drugo pa doživetje. Tu gre za preizkušnjo naveze, predvsem pa preizkušnjo sebe, ki jo premaguje vsak na svoj način, kakšen je slednji pa je druga zgodba in ravno zgodbe so važne, te ostanejo in zanje še živi, saj nam bogatijo življenje in nas kalijo. Zato je naslov tega zapisa ČASOVNA DIMENZIJA, sicer verjamem da vseeno težko kdo razume zakaj. Ampak kdaj je stvar preprosta. Ko sem odšteval čas reševanja, ki je bil okoli deset ur, je bilo treba točno odštevati čas. To sem najbolj točno dosegel ko sem v mislih ali na glas štel v besedah od ena do sedem in pri sedmici je glede na mojo izgovorjavo, pretekla ena sekunda, kar je bila točna osnova za nadaljnjo provizorično oceno časa. Meni je pomagalo.

 

Ob tej priložnosti bi se vsem rad zahvalil za pomoč ali samo spodbudbe besede;

  • soplezalki Anji Petek,
  • ekipi na 112, in Piskrnik Borisu,
  • Janezu Primožiču in Jerneju Kuharju,
  • GRS Mojstrana in GRS Tržič,
  • Letaski enoti Slovenske vojske in Dr. Iztoku Tomazinu, ter reševalcu letalcu Juriju Jeršinu
  • Splošni bolnišnici Jesenice

 

HVALA VSEM.

Previous Post

“Sekloča” in Trupko slon

Next Post

Igličeva smer V+/IV, 350m, Mala Rinka

Dodaj odgovor