Enkrat sredi zime je bilo, ko sva rila po sveže zapadlem puhcu, Nejc pa z mislimi že v drugem letnem času in prijavi: »poleti bi midva lahko kej zlezla, bi se spodobilo.« Konec prejšnjega meseca sva se prvič navezala na Studlgratu na Grossglockner, zdaj pa sva uspela to izvesti še v kopni skali. Prvotni plan, ki sva ga imela še od tistega hladnega zimskega dne, se je sicer rahlo spremenil, a nič zato, na koncu sva bila oba nasmejana do ušes in to je najbolj pomembno.
Nekaj čez 6 uro zjutraj parkirava pri Kovinarski koči, v sosednjem avtu je kamniški trojček, ki pa je namenjen v drugo smer. Jaz še na hitro preverim ali sanitarije na štrbunk delajo, potem pa se v recimo da jutranjem hladu usmeriva v breg. Pod steno sva točno v eni uri, po poti sva seveda obrisala vso vlago z dreves in trav, tako da imava že oba premočene čevlje in hlače. Za dostop do začetka smeri porabiva še neke pol ure po mokrih, strmih travah. Sprva sva previsoko pod steno, po največjem kršu sestopiva nižje v kotanjo kjer hitro najdeva vstop.
Že sam začetek po lažjem svetu je zanimiv, sledijo mu pa trije, štirje težki cugi. Mesto, kjer je v pomoč prusik (A1), ni niti tako zelo zahtevno, oba zlezeva na frej. Meni je večje težave delal prestop iz kamina v zajedo, cug pred tem. Nejc zleze čez rob in sporoči veselo novico v stilu zdaj že legendarne izjave Jeznega Janeza – svet je podrt. Pred nadaljevanjem v lažjem svetu pogoltneva frutabelo. Ta lažji svet je res podrt in to kljub temu, da ocena ne preseže III. je psihično bolj utrujajoč kot vse ostalo. Čez krajši skok nad nama se slišijo glasovi – priključila sva se Jesih-Potočnik in na štantu ponovno srečala kamniški trio.
Do tu sva rabila 4 ure, prvič se je začelo malo jasniti, do sedaj sva bila v megli. Medtem ko sta se še ostala dva iz štanta pognala navzgor, sva midva na udobni polički sedela in opazovala meglice v dolini. Vse bolj pogosto je preblizu naju začelo švigati in kamenčki so bili vse večji – dejva spi*dit čimprej. Višje nekako spregledam štant, leteči kamenčki postanejo leteči skalni bloki in enega fašem v ruzak. Rdečemu petelinčku v poki pod kaminom dodam še enega istega in poštantam v »zavetrju«. Kasneje ga skušam dobiti ven. Ah, lahko bi nabijal cel dan, ni se premaknil. Trio, ni bil samo običajen trio, pač pa so se na štantu še prevezovali, tako da je vsak enkrat plezal kot prvi – kar je trajalo.
Za tri cuge sva porabila 3 ure – zgleda, da je to najina dinamika, saj sva se načakala že na Glocknerju. Po pravici povedano se nama tudi ni mudilo, saj sva šla uživat in nič nama ni moglo pokvariti razpoloženja. Še zadnji lep cug in izstop na pošodrano streho, kjer se razveževa in po polžje napadeva vrh. Na vrhu pa sonce, vetrič in malica. Najina taxi služba je že sopihala od Blejske koče proti nama. Ekspresno sestopiva in na razcepu za Brda se skoraj zaletiva v Jasno. Skupaj nato odjadramo nazaj do bajte na analizo.
Mlaka za bajto je v obliki srčka in z Nejcem skoraj potočiva solzico ob pogledu nanjo, Jasna se pa res topi od navdušenja. Do avta ni več dosti, kmalu drvimo dol s Pokljuke. Spotoma se ustavimo še pri Kredi, kjer še dodatno analiziramo dan, ki se počasi bliža koncu. Taxi naju odloži pri Kovinarski koči ravno ob zahajanju sonca, tako da ujameva še pogled na preplezano smer.
Posebna zahvala gre naši Mtki, ki nama je prišparala kolena in naju varno pripeljala do izhodišča!
*Nejc je pesmico o slonu Trupku v 14 urah zapel vsaj 300x, zato sem jo moral omeniti.
Plezala sva Nejc in Jurij.