Zadelo je pa res dobro. Pa ni bilo nič posebnega, sploh za “mačke” iz teh koncev. Samo dolgo se nisva skupaj sprehajala po hribih. Zadnja skupna plezarija, september 2021!?! Končno sva se znebila mestne galame in šla plezat. V jeben mraz, veter in severno temo Begunjščice. Neobremenjeno, zaljubljeno. Pa kaj bi sploh napisala, saj je vse jasno. Šla sva na Zelenico, poiskala Desno v Begunjščici in splezala. Bili so trije skoki, en malo bolj resen, dva malo manj. Detajle je potegnil večji v navezi: »Jurij, ti si moj king!, kako si odplesal ta ledeni swing.« Sestopila sva po sosednji grapi. Poskusila sva še Medvedovo smer, a obrnila, ker je bila v zgornjem delu popolnoma kopna. Poskusiti sva želela še v Zeleniški (prav tako precej suhi), pa je nekdo že vsaj 1h šklebetal z zobmi na prvem štantu. Pa sva šla na pivo in domov. Nisem imela namena narediti nobenega zapisa. Plan je bil, da to zadovoljstvo tiščim v svoji spominski skrinjici. Potem sem se pa zagovorila … Pri sestopu sva namreč srečala trojico, pozneje izvem, da je bila družinica, ki naju z veseljem bere. Jaz pa nisem pozdravila. Kot slepa in gluha mula sem šla mimo. Moj greh, ali pa pač ne, tako sem bila skoncentrirana v korake, da na ljudi okrog sebe nisem tripala. Najprej varnost, potem kultura. Prihodnjič bo bolje. Zato ta objava, da se vam opravičim, ker naju berete. Upam, da ste imeli lep dan. Veter je gotovo odpihnil vse skrbi.
