Smer Sandija Wisiaka

Kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi (beri: polarni mraz) jo z jutranjo zarjo mahneva s parkirišča v Vratih. Ni kaj, če si zmenen si zmenen.

Snežišče pod steno naju prisili v abzajl, ki doda turi pridih resnosti. Bo treba splezat. Kot se za izpitno turo za alpinista spodobi pleza Uroš večino raztežajev v vodstvu. Skala je res dobra, ampak musava, se strinjava, ko si na koncu težav v borem zavetrju ogledujeva okoliške hribe. Prehod na vrh nama dodatno začini sneg v grapi po kateri verjetno poteka nadaljevanje smeri, tako da morava splezati še nekaj detajlov četrte stopnje preden doseževa Bambergerjevo pot.

Na sestopu naju končno toliko ogreje sonce, da si namesto toplega čaja privoščiva zasluženo pivo.

Smer Sandija Wisiaka sva 16.7. plezala Uroš Cigljar (PK Rifnik Šentjur) in Miha Hauptman.

Previous Post

Severni raz v Turnu Gamsove matere

Next Post

Tri klasike v Dolomitih

Dodaj odgovor