Kot ponavadi se je naš AO odpravil na letno ledeniško turo. Letos smo odšli malo bolj daleč v evropskih alpah. Naš glavni cilj je bila gora Nadelhorn v Švici.
V poznih večernih urah se je postava naše ledeniške ture zbrala pred Englishem in se z vso robo napokala v avtobus in se pripravila na naporno vožnjo proti Saas Feeju v Švici.
Naš prvi dan se je pričel v zgodnjih jutranjih urah, ko smo prispeli pred kamp v Saas Grund. Tu smo doživeli prvo manjšo presenečenje, ko smo se predčasno namestili v kamp, saj lastnica ni bila ravno navdušena nad našim zgodnjim prihodom. Brez večjih zapletov smo se namestili v kamp in se hitro spravili nazaj na avtobus in odpeljali na naš prvi zastavljen vrh Allalinhorn (4027m).
Avtobus nas je odložil v središču Saas Feeja od koder smo se sprehodili do gondole. Z prestopom na drugo gondolo, smo dosegli podzemni vlakec, ki nas je pripeljal na višino 3456m. Od tu smo se nato odpravili na vzpon dolg slabih 600 metrov, kateri so bili idealni za aklimatizacijo.
Počasi smo prečili del ledenika, kjer se je nahajalo smučišče, nato pa smo se navezali po ledeniških navezah. Vzpon po ledeniku je bil relativno lahek, brez kakršnikoli zapletov v naši navezi. Ko smo prispeli na sedlo med Allalinhornom in Alphublom se je pred nami odprl razgled na dolino sredi katere je sedel prečudoviti Matterhorn. Proti vrhu se je že čutil vpliv višine, a brez problema smo skoraj vsi dosegli vrh naše aklimatizacijske ture. Naša naveza je za prvi vzpon porabila dobi dve uri, za sestop pa dobro uro. Tuši, Jernej in Anže pa so se odločili kar leteti v dolino in mislim da jim je bil marsikdo »fouš«.
Po končani turi smo se počasi zbirali v središču Saas Feeja, ker smo žejni iskali najcenejše pivo, ki smo ga lahko našli. Ob štirih nas je avtobus odpeljal nazaj v kamp. Tam nas je vsa »navdušena« lastnica kampa pričakala in nam z njenim mrkim pogledom želela greniti življenja. Večinski del alpinističnega odseka se je odpravila kuhati kosilo, medtem ko sta Beno in Anže vsa zagnana drvela v športno plezališče za kampom še mal »pofrikat«. Ostali člani smo med tem v miru se umili, podružili med sabo in se pustili motiti s pritožbami in pravili lastnice kampa. Lastnica je postala tako nadležna do neke mere da smo se začeli delati norca kdo bo odnesel smeti v kanto ne da bi ga lastnica nadrla. Pa to ni bila še edina štorija z njo. Na stranišča smo seveda nosili polniti telefone in seveda ker nismo plačali elektrike jih je lastnica kar »pobasala« in zahtevala plačilo za elektriko. Skratka nepotrebni problemi. Tako se je prvi dan približal koncu in vsi smo se nekako že pripravljali na drugi dan.
Naslednje jutro smo v miru pozajtrkovali in podrli naš tabor. Ob 10ih nas je prišel pobrati avtobus, ki nas je zapeljal ponovno v središče Saas Feeja. Namen ture je bil doseči Mischabelhutte, koča ki se nahaja na 3340 metrih nadmorske višine. Od Saas Feeja je na dolžini 5 kilometrov bilo potrebno nabrati kar 1500 višinskih metrov.
S težkimi nahrbtniki, polnih ledeniške opreme in nekaj rezervnih cun smo se podali po strmi vijugasti poti. Najbolj grozen del vsega je bilo to da si skoraj vseh 1500 metrov višine iz doline lahko ves čas videl hišo, ki se je ekstremno počasi približevala. Pot se je pričela na strmih travnatih ovinkih, kateri so nekje sredi poti zavili na skalnati greben opremljen z zajlami, klini in celo eno lestvijo. Po dobrih treh ura hoje smo končno dosegli Mischabelhutte. Glede na dokaj zgodnji prihod na kočo nas je oskrbnica Maria veselo sprejela in nam pokazala naši sobi. Zaradi hladnega vetra smo se iz terase kmalu prestavili v jedilnico, kjer so se nam vse že malo cedile sline z mislijo na večerjo. Da je čas do večerje hitreje minil, smo odigrali nekaj kart in popili kakšno pivo več. Po večerji smo se dogovorili glede jutranjega odhoda in po hitrem postopku odpravili pripraviti nahrbtnik za naslednji dan in nato spat.
Ob treh zjutraj smo vsi »zalimani« in mali zaskrbljeni zaradi močnega vetra zunaj, prišli na zajtrk. Dvajset do štirih smo stopili na mrzel jutranji zrak in močen jutranji veter. V objemu zvezd smo se še podali po skalah do prvih znakov ledenika, kjer smo se porazdelili v ledeniške naveze. Počasi smo se sprehodili čez celoten ledenik preko nekaj ledeniških razpok in se počasi začeli povzpenjati do grebena. Ko smo dosegli rob grebena, smo zagledali prve jutranje žarke, ki so se prebijali skozi oblake. Pot se je nadaljevala po dolgem grebenskem prečenju proti Nadelhornu.
Na grebenu smo morali prečiti dva skalnata odseka, na enem izmed teh je Anžetu Kuharju padel cepin. S pomočjo svoje naveze se je spustil po skalah v želji da pride nazaj s svojim cepinom. In ja, če kdo kej najde je to Anže. Ta se je nazaj vrnil s tremi cepini.
Z grebena smo se nato po desni strani, kjer je konkretno pihalo, podali na vrh Nadelhorna. Ob 7.26 je naša naveza dosegla vrh Nadelhorna z višino 4327 metrov. Po zelo kratkem postanku na vrhu smo se po hitrem postopku odpravili dol. Na skalnatih delih je bil sestop zahtevnejši, a brez zapletov. Z zelo hitrim sestopom čez greben in po ledeniku je naša naveza točno ob desetih prispela nazaj do koče Michabelhutte. Tu smo si še privoščili eno pivo in v miru počakali na vse naše ledeniške naveze da so prispele nazaj do koče. Seveda smo morali narediti še skupinsko sliko pri koči, nato pa smo počasi odšli v dolino. Na poti dol smo se razkropili in se nato dobili v dolina na zbirnem mestu. Zbirno mesto je predstavljala lokacija z najcenejšim pivom »trgovina«. Po zadnjem švicarskem pivu smo se napotili proti avtobusu kjer smo se počasi nabasali vanj in se odpeljali proti domu.
