V švicarskih Alpah

Po aklimatizacijski turi na Weissmies ( Švicarske Alpe)  sem očija peljala še na Dom, 4545m, haha. Dolga in naporna tura, kjer je treba premagati 3137m višinske razlike, vendar je na vrhu v lepem vremenu in še lepšem razgledu na Materhorn, Weisshorn, Monte Rosa in druge vrhove ves trud poplačan.. Kot ponavadi v navezi z očijem, ki je odlična družba in šola.

Vzpon na Dom sem si že zares dolgo želela. Vrh, na katerega so Švicarji zelo ponosni, saj znaša kar 4545m in naj bi veljal za kar najvišji vrh Švice, višji naj bi bili le mejni vrhovi Monte Rose. Dom stoji sredi skupine Mischabel. Izpod Weissmiesa ga lahko občudujemo v četverčku Taschorn, Dom, Lenzspitze in Nadelhorn, ki se dvigajo nad ledenikom Feegletscher. Dom za veliko planincev predstavlja kar velik dosežek, saj je do vrha potrebno premagati več kot 3000m višinske razlike, pa tudi sama tura je dolga in naporna.

V Švico smo se odpravili na tako imenovani »vsakoletni družinski izlet«. Prvi cilj je bil Weissmies(4023m) ki ga je v prekrasnem vremenu osvojila vsa družina. Tura je zelo lepa , gora je kar obiskana, saj te žičnica pripelje prav do vznožja gore kar privablja več turistov. Ker je gora malo odmaknjena od ostalih večjih skupin se z njegovega vrha odpirajo zelo lepi razgledi, tako da smo na vrhu uživali skoraj celo uro. Da se povzpneš na vrh moraš vseeno premagati slabih 1000 višinskih metrov, večinoma po ledeniku. Za brata in mami je bila to kar resna tura, saj se prej nista še srečala z ledeniki v takšni obliki, za naju z očetom pa aklimatizacijska tura za prihajajočo avanturo.

Turo sva začela v vasi Randa v dolini Mattertal, približno 23km iz Vispa. Tam smo s celotno družino prenočili v kampu, naslednje jutro pa sva se po zajtrku že podala na pot. Vzpenjati se začneš praktično iz doline 1400 nm , potem pa po poti, ki je vodila do Domhutte, ki leži ob isteku ledenika nekaj manj kot 3000 nm .Pot je bila strma, bregu kar ni in ni bilo konca pa še dopoldansko sonce nama je ves čas viselo nad glavo. Do koče sva potrebovala približno 3ure. Na koči sva bila že dokaj zgodaj, zato je sledil počitek od vzpona na Wiessmiss opravljenega prejšnji dan. Tako sva počakala do večerje, pripravila še vso potrebno opremo za vzpon, nato smo se odpravili spat (začuda tokrat ni nihče ”žagal”). Sledilo je bujenje ob pol 3h zjutraj, hiter zajtrk, ob 3h pa smo bili že na poti. Z mojo svetilko je bilo nekaj narobe, zato sem hodila lepo v koloni, oče pa tik za mano, da sem za silo videla. Po moreni smo po približno pol ure prispeli do ledenika Festigletscher, kjer smo se navezali v naveze in se porazgubili po hribu. Po 1uri hoje po ledeniku smo prišli do zatrepa pod sedlom Festijoch na višini 3650m. Po skalah in zmrznjenem blatu smo iskali prehode in počasi plezali . Ko končno prideva na sedlo se je pred nama odprl velik ledenik Hochberggletscher. Odločila sva se da pot nadaljujeva po sevenerm pobočju, ker je bilo v spodnjem delu grebena Festigrad veliko črnega ledu in zato prenevarno za plezanje. Do ledenika sva morala malce sestopiti, vendar je bilo potrebno paziti na ledeniško razpoko, ki je bila pod nama. Bilo je previsoko, zato sva se odločila za spust po vrvi. To sva hitro rešila in nadaljevala pot do vznožja Dom-a. Pot je bila naporna, čez ledenik se tako ali tako vedno vleče, potrebno je bilo paziti tudi na ledeniške razpoke, ki so bile ves čas prisotne. Prispeva na sedelce, kjer naju že ujame jutranje sonce. Nekaj malega popijeva, se namaževa s sončno kremo, nadeneva očala in nadaljujeva. Dohitela sva navezo v kateri je bil gorkski vodnik, ki je po nekaj metrih zavil na greben, zato sva pot nadaljevala kar za njimi.. Da je bil vzpon vsaj malce popestren.. 😉 Po koncu strmega grebena nas pričaka vrh in križ na njem, in vsa Švica je pod nami. Prekrasno vreme, razgled čudovit. Pogled na Materhorn, Wiesshorn, Monte Rosa in druge vrhove je bil neverjeten. Naredimo nekaj slik in uživamo v lepem sončnem vremenu. Na gori je bilo tudi polno helikopterjev, ki so na goro vozili razne fotografe, ki so čakali tekača, ki je popravljal hitrostni rekord iz Zermatta do mesta Saas-Fe. Vsi smo ga počakali, mu dali malce vzpodbude, potem pa počasi sestopili. Pri sestopu ni bilo nobenih posebnosti ali težav. Sonce že malo odtaja sneg in vse gre lahko. Ko sva ponovno prišla do sedla Festijoch, sva naredila čez strmo skalno stopnjo dva spusta po vrvi do ledenika Festigletscher. Med spuščanjem se je iz vrha grebena visoko nad nami odkrušilo nekaj skal, tako da sva imela srečo tako midva kot naveza ki je bila pod nama, da so skale zletele mimo nas. Sledil je še klasičen ledeniški sestop čez ledenik in moreno do koče Domhutte. Do koče in nazaj sva porabila 8ur in pol. Tam sva najprej sezula čevlje (kakšno olajšanje), malo posedela pred kočo in se počasi odpravila v dolino. Šele zdaj je prišel najhujši del.. Ubijajoči sestop do Rande!!! Po žgočem popoldanskem soncu, celotna pot strmo navzdol, težek nahrbtnik.. Najprej po zavarovani poti, nato pa po strmi stezici. Končno prispeva do Rande, ko izveva, da morava peš še do kampa, ker nama je prevoz odpovedal, saj sta brat in mami(turista) pešačila iz Zermatta. Ampak brez panike, saj kamp ni bil daleč. Ko sva prispela, pa seveda ni pasalo boljšega kot mrzel tuš in pa makaroni.  😉

Klara Meglič

Previous Post

Od Stenarja in Triglava do Courmayeurja

Next Post

Igličeva smer v Mali Rinki

Dodaj odgovor