Zelenica naša je edinstvena, so ostenja njena kozorogova….

Novozapadel, predelan sneg nas je zopet zvabil v gore. Kam drugam kot na Begunjščico, pa saj smo vendar Tržičani. Ne prezgodaj se dobimo na Ljubelju, od koder se polno opremljeni podamo proti Zelenici. Kljub megli je bilo mogoče videti kolone ljudi, ki se vijejo na Zelenico in Veliki vrh. 
Miha in Janez sta se odločila za Jančevo smer, zato smo se razšli že na poti proti koči. Po kratkem okrepčilu in dopolnitvi manjkajoče opreme smo nadaljevali naš vzpon. Ne preveč obetavne vremenske razmere, sneg in megla, sta nakazovala na vzpon po Centralnem plazu, vendar smo se na koncu odločili za Rožičevo grapo. Po položnem spodnjem delu, smo se hitro znašli pred prvim problemom. Ker razmere niso bile najboljše smo se odločili, da ga preplezamo z varovanjem.
Razmere na drugem skoku so bile še malenkost slabše, na srečo, pa je le ta krajši. Po kakšnih 50 višincih se strmina zmanjša, grapa pa močno razširi. Nadaljevali smo rahlo desno po SZ grebenu proti Velikemu vrhu.Zaradi močnega vetra na vrhu smo se odločili za takojšen sestop po Cetralnem plazu, nekateri izmed nas s smučmi. Kljub razmeram smo uspeli iztržiti nekaj zimskega plezanja in si nabrati novih izkušenj, predvsem tečajniki.
Previous Post

Bivakiranje in tečaj zimske alpinistike

Next Post

Zima še ni rekla zadnje besede

Dodaj odgovor