50. obletnica Čopkovega prvega vzpona po Kramarjevi

Danes si štejem v veliko čast, da sem lahko šla s Čopkom po Kramarci na Storžič. Čeprav si je želel, da bi šli z njim fantje, ki so bili zraven tistega dne pred enim dnevom manj kot 50 leti, žal to ni bilo mogoče.

25. maja leta 1972, ko mene še niso začeli niti delati, je bil Čopk v srednji šoli in da bi dobil boljšo oceno pri telovadbi, ker je bil neroden in zato pri učitelju ni bil zapisan kot perspektiven športnik, je šel na Kriško goro in naprej po žlebu na Storžič, dol pa kar po Petem žrelu, ne da bi sploh vedel, kje je. Za nazaj je srečal Jančija, Želota in Torto, ki jih je Želotov oče tisti dan peljal po Kramarjevi. Tri dni kasneje, 28. maja pa so se dobili Janči, Vili, Elemir in Čopk in šli v razvpito smer, kalilnico tržiških alpinistov, žal pa tudi prerani grob premnogih. Janči jih je peljal, za ostale tri je bil to prvi vzpon. Peš so šli iz Tržiča, Čopk celo iz Brezij pri Tržiču, ne tako kot danes, ko se pripeljemo do koče. Edina Čopkova oprema je bil sposojen cepin, ker kaj pa mulci vedo, kaj je težko in nevarno. 😀 Čopk pravi, da je bilo snega več kot danes, po snegu so šli že od vstopa, podrobnosti pa se ne spomni več. To je bil sicer njegov drugi alpinistični vzpon, vsi pa vemo, kako se je nadaljevalo. Tudi s številnimi zahtevnimi odpravami, med drugim je bil član znamenite odprave preko južne stene Lhotseja leta.1981, pa na Trisul leta 1987, prav tako v Himalaji in ostale. Da o vzponih v slovenskih gorah niti ne govorim, sem sodi na primer prva ponovitev zimskega Peternela s Čopovim stebrom. Zadnjič je Dušica Kunaver hotela v eni od njenih knjig napisat, da je bil vrhunski alpinist, pa se je z njo skregal, da ni šans, da to napiše. Pa je bil in še danes je, ampak meni se zdi njegov največji uspeh to, da po 50 letih še vedno zahaja v gore in pleza. Tudi štrik, ki ga je videti na fotkah, ni zaradi njega, ampak zaradi mojega cviljenja in jokanja, naj me priveže, ker me je strah. On bi namreč suvereno tole splezal sam. Pa še kaj drugega seveda, vsepovsod tam, kjer se jaz komaj zvlečem in zraven jočem, da me je strah, da bom padla in naj me drži, on gre pa kot sneta skira prvi naprej. 😀 Zato ne dvomim, da bo na 60. obletnico spet šel po Kramarci. In kot pravi, da mu je Storžič dal veliko lepih trenutkov pa tudi nekaj žalostnih in krutih, sem prepričana, da bo tistih lepih v Storžiču še kar nekaj.

Aja, če koga zanimajo razmere, Škrajev rob je kopen, v Kramarjevi pa precej mešano, od suhe do mokre skale in blata, pa sneženih grabnov, in mestoma zafrknjeno. Prvi skok je kopen, do sredine drugega prideš po snegu, vmes je globoka špaltna, kjer pa se še da prestopit v steno. Nekoliko višje pa je zelo zafrknjena špaltna, kjer je treba izplezati na sneg, a se vse sproti podira, vprašanje pa je, kaj bo čez kak dan, ko bo pregrizlo še sneg vmes.

Zdaj pa hitro berite, preden Čopk to vidi in reče, kaj sem spet nakladala in naj zbrišem vse skupaj. 😀

Previous Post

Vrhovi Zelengore

Next Post

Hudičev steber

Dodaj odgovor